V zahodnih kulturah in tudi v Sloveniji je alkohol, poleg kajenja, splošno socialno sprejeta in najpogosteje zlorabljena substanca. Po statističnih podatkih naj bi bilo v Sloveniji 10 % moških in 5 % žensk alkoholnih odvisnikov.
Kljub splošno uveljavljenem prepričanju, da uživanje alkohola v zmernih količinah na srce deluje zaščitno, je uživanje alkohola v prekomernih količinah eden najpomembnejših povzročiteljev srčno-žilnih bolezni. Pri tem velja izpostaviti kardiomiopatije (primarne bolezeni srčne mišičnine), arterijsko hipertenzijo (povišan krvni tlak) ter ventrikularne in atrijske aritmije (motnje srčnega ritma). K slednjim spada tudi sindrom prazničnega srca, ki pogosto nastopi po obdobjih hudega epizodičnega popivanja, ki pogosto nastopajo predvsem med vikendi in prazniki.
Čeprav ima večina pacientov, ki zbolijo s sindromom prazničnega srca, zgodovino dolgoletnega in rednega pitja alkoholnih pijač, se lahko ta bolezen pojavi tudi pri sicer zdravih ljudeh, ki alkohola ne pijejo oz. ga ne uživajo pogosto, in to po samo eni epizodi močnega popivanja (4 standardne merice alkohola za ženske in 5 standardnih meric alkohola za moške v intervalu 2 ur).
Glavna manifestacija sindroma prazničnega srca je atrijska fibrilacija (AF), ki je sicer najpogostejša kronična motnja srčnega ritma. Gre za plapolanje srčnih atrijev (preddvorov) zaradi razpršenega in naključnega (kaotičnega) širjenja električnih impulzov po atrijih, ki se po akutnem alkoholnem opoju pojavi v obliki napada in se pri večini pacientov spontano odpravi v 24 urah po pričetku aritmije. Pri okoli 26 % pacientov pa se lahko redno AF ponavlja ob naslednjih epizodah kroničnega popivanja in lahko napreduje v trajno (perzistentno) atrijsko fibrilacijo.
Mehanizmi nastanka z alkoholom povzročene atrijske fibrilacije vključujejo vnetne procese in oksidativni stres v atrijski mišičnini (neposredni celični učinek na prevajanje električnih impulzov, ki povzročajo krčenje atrijev), arterijsko hipertenzijo, aktivacijo simpatičnega živčnega sistema, povečano izločanje adrenalina iz sredice nadledvične žleze, elektrolitske motnje zaradi povečanega izločanja urina (znižana koncentracija K+ in Mg2+ v krvni plazmi), ipd. Vse te spremembe so po svoji naravi aritmogene (t.j. povzročajo aritmije).
Med posledice in nevarnosti atrijske fibrilacije, ki povzroči nepravilno krčenje atrijev, sodijo trombembolija (zapora žile s trombusom oz. krvnim strdkom, ki nastane v atriju, ki se ne krči pravilno, in ga tok krvi priplavi v drugi del telesa, npr. v možgane – ishemična možganska kap), zmanjšana sposobnost za telesni napor (nepravilno krčenje atrijev vodi v slabšo srčno funkcijo), nevarnost nastanka pljučnega edema (nabiranje tekočine v pljučih zaradi zastajanja krvi v levem atriju in pljučnem krvnem obtoku), hipotenzija (nizek krvni tlak) in atrijsko plapolanje. Epizode prekomernega epizodičnega pitja alkohola so povezane tudi z nenadno srčno smrtjo, in sicer še posebej pri pacientih z že predhodnimi strukturnimi boleznimi srca.
Pri zdravljenju atrijske fibrilacije sta možni dve strategiji: Vzdrževanje sinusnega (normalnega) srčnega ritma ali vzdrževanje primerne (dovolj nizke) srčne frekvence prekatov ob atrijski fibrilaciji. Oba načina služita enemu cilju, in sicer preprečujeta razoblikovanje (remodeliranje) atrijev. Raziskave so pokazale, da nima nobena od strategij prednosti, niti glede celokupne umrljivosti oziroma trombemboličnih zapletov.
Atrijsko fibrilacijo lahko prekinemo z antiaritmičnimi zdravili (npr. dofetilid, flekainid, ibutilid, propafenon, amiodarone). Zdravljenje s klasičnimi antiaritmiki imenujemo tudi zdravljenje z blokatorji ionskih kanalčkov. Sinusni ritem skušamo ohraniti tudi z zdravili, ki nimajo takega delovanja, vendar glede na izsledke raziskav vseeno pomagajo preprečevati ponovne napade atrijske fibrilacije (npr. ACE inhibitorji, blokatorji angiotenzinskih receptorjev,…).
Atrijsko fibrilacijo je razen z zdravili mogoče prekiniti tudi s sinhroniziranim sunkom enosmernega električnega toka (elektrokonverzija) z energijo 200 – 400 J pri uporabi enosmernega električnega toka ali z ustrezno manjšo energijo pri uporabi izmeničnega električnega toka. Elektrokonverzija »resetira« širjenje električnih impulzov v atrijih in omogoči ponovno vzpostavitev normalnega sinusnega ritma in s tem normalnega krčenja atrijev.
Avtor: Jure Bosanac
