Povišan arterijski tlak (AT) oziroma arterijska hipertenzija je eden glavnih zdravstvenih problemov zahodne civilizacije, kjer je po trenutnih merilih prisotna pri približno 30–50 % odraslega prebivalstva. Večina oseb s hipertenzijo dolgo časa ne zaznava osebnih težav zaradi same hipertenzije, vendar ta kot dejavnik tveganja za aterosklerozo in okvare organov dolgoročno ogroža zdravje in skrajšuje pričakovano življenjsko dobo. Pri 90–95 % oseb s hipertenzijo zdravnik ne odkrije specifičnega vzroka zanjo in mora bolezen uvrstiti v t. i. primarno oziroma esencialno hipertenzijo. Le pri 5–10 % je vzrok znana bolezen določenega organa, kar imenujemo sekundarna hipertenzija.

Se osebe s hipertenzijo po vrednostih AT jasno ločijo od oseb z normalnim tlakom?

Odgovor je ne. Pri hipertenziji so nevarne predvsem dolgoročne posledice. Vendar tudi meja, pri kateri se začnejo kazati posledice ni jasno določena; velja pa: čim višji je AT, tem večja je nevarnost za koronarno srčno bolezen ali možgansko kap. Kljub vsemu so arbitrarno določili mejo AT, pri kateri postane nevarnost zaradi posledic hipertenzije izrazitejša in zato korist zdravljenja večja od neugodnosti (npr. neželeni učinki zdravil), ki jih prinaša kronično zdravljenje hipertenzije. Trenutno je mejna vrednost za hipertenzijo približno 140/90 mmHg, optimalen AT pa je manj kot 120/80 mmHg.

PRIMARNA HIPERTENZIJA

Za primarno hipertenzijo je značilna dedna dispozicija. Hipertenzija se razvije zaradi kombinacije dedne nagnjenosti in vplivov okolja, med katerimi so še posebej pomembni čezmerno uživanje soli, psihosocialni stresi in debelost z inzulinsko rezistenco.

Pri nas, tako kot v drugih deželah zahodne civilizacije, zaužijemo na dan od 5 do 15 g soli. To je precej več, kot bi bilo fiziološko potrebno (0,25 g) za zdravo življenje v zmernem klimatskem pasu. Vendar smo ljudje različno občutljivi za sol, kar tudi igra vlogo pri izražanju hipertenzije.

Povečan stres iz okolja vpliva na pogostejši pojav hipertenzije, kar se kaže v tem, da postane hipertenzija pogostejša s prehodom ljudi iz vaškega v urbano okolje ter da je pogostejša med ljudmi z zelo odgovornimi poklici. Pogostnost narašča tudi v obdobjih vojn in naravnih katastrof.

Debelost je eden ključnih dejavnikov tveganja za nastanek hipertenzije. Še posebej nevarna je visceralna debelost. Patofiziološki mehanizmi, ki povezujejo debelost in hipertenzijo, še niso povsem pojasnjeni.

Vzporedno s pojavom epidemije debelosti, primarne hipertenzije, sladkorne bolezni, ledvične in kardiovaskularne bolezni je v 20. stoletju naraščalo tudi uživanje sladkorja s hrano in v zadnjem času s sladkimi brezalkoholnimi pijačami, kjer igra pomembno vlogo fruktoza.

SEKUNDARNA HIPERTENZIJA

Znanih je pet vrst sekundarne hipertenzije:

• ledvična,
• hormonska,
• kardiovaskularna,
• nevrogena in
• medikamentozna/z zdravili povzročena.

OSNOVNA PRIPOROČILA ZA ZDRAVLJENJE

• Zdrava prehrana
• Redna telesna aktivnost
• Redno merjenje krvnega tlaka
• Izogibanje alkoholu in (pasivnemu) kajenju
• Redno jemanje predpisanih zdravil, tudi ob dobrem počutju