Za ugotavljanje ali spremljanje bolezni so poleg podatkov o pacientovem počutju in težavah ter kliničnega pregleda, potrebne tudi različne laboratorijske preiskave. Za zdravnika je laboratorijski izvid stopnička bližje k postavitvi diagnoze, za pacienta pa le list papirja s kraticami in različnimi številkami, ki pa mu ne povedo kaj dosti. Med najpogostejšimi preiskavami je preiskava vzorca krvi, ki je pogosto prva stvar, ki jo mora pacient opraviti pri obisku zdravnika.

Hemogram ali splošna krvna slika je najpogosteje naročena laboratorijska preiskava v primarnem zdravstvu, saj vsebuje osnovne informacije o stanju krvnih celic. Pri splošni krvi sliki dobimo vpogled v številu in morfoloških posebnosti naslednjih krvnih celic:

• Eritrociti – ali rdeče krvničke po telesu prenašajo kisik in so najštevilčnejše. Njihova številčna koncentracija oziroma referenčne vrednosti znašajo približno 4-6 x 1012 celic/ml krvi. Polnjene so s hemoglobinom, ki je krvno barvilo rdeče barve in vsebuje železo.
• Levkociti – ali bele krvničke skrbijo za obrambo telesa pred virusi in bakterijami. Njihove referenčne vrednosti znašajo približno 4-10 x 109 celic/ml krvi.
• Trombociti – sodelujejo predvsem pri strjevanju krvi in so odgovorni za zapiranje ran in s tem preprečujejo prevelike izgube krvi.

Največkrat zdravnik hkrati s hemogramom naroči tudi diferencialno krvno sliko (DKS), ki ovrednoti prisotnost posameznih vrst belih krvničk ali levkocitov – nevtrofilnih, eozinofilnih in bazofilnih granulocitov, monocitov, limfocitov – ter njihove morebitne spremembe.

• Povišane vrednosti eozinofilcev kažejo na alergije, kožne in avtoimunske bolezni. Če so znižani, kažejo na vnetja, stres, pa tudi uživanje protivnetnih zdravil.
• Povišani limfociti kažejo na virusne okužbe ali kronične okužbe. Znižani limfociti pa se lahko pojavijo pri aidsu ali po obsevanju.
• Če so povišane vrednosti monocitov, gre lahko za vnetja, okužbe, nekatere rakave bolezni ali tuberkulozo, če so vrednosti znižane, pa za bakterijske okužbe. Pri povišanih bazofilcih pomislimo na levkemijo, limfome, pa tudi na preobčutljivostne reakcije.

Na vzorcu krvi lahko opravimo zelo veliko število različnih testov, med drugim tudi bolj specifične teste, ki nam pomagajo pri diagnozi srčno-žilnih bolezni, kot so test troponina, laktata, D-dimera, dušičnih retentov in plinska analiza arterijske krvi (PAAK).

• Troponin: ima pomembno vlogo pri vzdrževanju srčnega utripa in je sestavljen iz treh delov: troponin T, troponin I in troponin C. Testi za troponin merijo krvne vrednosti troponina T ali troponina I. Ti dve molekuli spadata med srčne biomarkerje. Srčni biomarkerji so snovi, ki se sprostijo v kri, ko je srce poškodovano ali obremenjeno. Najpogostejši namen testiranja troponina je ugotoviti, ali so bolnikovi simptomi kot npr. srčna bolečina povezani s težavo s srcem. Ker troponina običajno ni mogoče zaznati v krvi, lahko že majhne količine troponina kažejo na poškodbo srčne mišice. Testiranje troponina se pogosto uporablja za odkrivanje akutnega koronarnega sindroma. Akutni koronarni sindrom opisuje več stanj, ki zmanjšajo pretok krvi v srce, vključno z akutnim miokardnim infarktom in nestabilno angino pektoris. Drugi namen testiranja troponina je oceniti bolnike po operaciji, ki bi lahko prizadela srce. Ravni troponina se lahko izmerijo pred posegom in spremljajo po končanem posegu, da se odkrije morebitna poškodba srca.
• D-dimer: nastaja pri raztapljanju krvnega strdka oz. je eden od razgradnih produktov fibrina. Fibrin je beljakovina, ki tvori ogrodje krvnega strdka v procesu strjevanja krvi. Test na D-dimer ima visoko negativno napovedno vrednost (nizke vrednosti predstavljajo majhno verjetnost za trombotično dogajanje v telesu oz. za tvorbo strdka). Pozitivni rezultat pa je lahko posledica številnih stanj kot so okužbe, tumorji, poškodbe ali operacije, opekline, krvavitve, ishemična bolezen srca, možganska kap, periferna arterijska bolezen, anevrizme, vnetne bolezni in nosečnost pa tudi ostarelosti. Referenčne vrednosti D-dimera so < 475 μg/L.
• Laktat: ali mlečna kislina služi kot biokemični marker nezadostne tkivne prekrvitve. Nastaja v tkivih z nezadostno preskrbo s kisikom (tkivna hipoksija). Koncentracija laktata v krvi odraža ravnovesje med njegovim odstranjevanjem, ki poteka v jetrih, in tvorbo v pogojih brez kisika. Normalne vrednosti laktata so od 1,3 do 1,7 mmol/l. Pri vrednostih nad 2 mmol/l moramo pomisliti na tkivno hipoksijo. Vzroki za povišane vrednosti so lahko septični šok, huda krvavitev ali padec krvnega tlaka. Poznamo še laktatno acidozo tipa B – zanjo so značilne vrednosti laktata nad 2 mmol/l, vendar vzrok zanjo ni tkivna hipoksija. Nastane ob drgetanju, hiperventilaciji, zastrupitvi z alkoholom, jetrnih obolenjih, raku, epileptičnem napadu, iztirjeni sladkorni bolezni ali anemiji.

Rezultati laboratorijskih testov lahko torej zdravniku pomagajo potrditi sum na klinično diagnozo, ki jo je postavil na podlagi simptomov in kliničnega pregleda, ali pa celo odkriti skrite zdravstvene težave v zgodnjih fazah, kadar je zdravljenje še mogoče in učinkovito.