Periferna arterijska bolezen pri sladkorni pogostejša

Zoženje žil in motnje prekrvavitve zaradi maščobnih oblog so pogostejše na spodnjih okončinah. Toda čeprav periferna arterijska bolezen poteka sprva praviloma brez težav, lahko bolnike s slabšo prekrvavitvijo ali celo zaporo arterij ogrožata srčni infarkt in možganska kap. Periferni arterijski bolezni poleg maščobnih oblog botruje predvsem kajenje, v splošnem pa so ji pogosteje izpostavljeni tudi bolniki s sladkorno boleznijo, pri katerih je tveganje za njen nastanek dva do trikrat večje.

Periferna arterijska bolezen sodi med najpogostejše oblike napredovale ateroskleroze oz. poapnenja žil, ki povzroča, da so arterije spodnjih okončin slabše prehodne ali se celo povsem zapro. Blago obliko periferne arterijske bolezni, pri kateri so prisotne spremembe na žili, ne pa tudi že bolezenski znaki,  ima  v razvitih državah približno petina prebivalcev starejših od 55 let. V starosti od 50 do 60 let se periferna arterijska bolezen pogosteje pojavlja pri moških, v drugih starostnih obdobjih pa razlike med spoloma ni, je pa pojavnost odvisna od prehrane. Tako je bolezen denimo redkejša pri narodih, ki uživajo več morske hrane. Poleg tega so pomembni tudi drugi dejavniki za aterosklerozo  – kajenje, debelost in telesna nedejavnost, povišan holesterol in maščobe v krvi, povišan krvni tlak in homocistin v krvi, dednost ter že omenjena starost. Tudi sladkorna bolezen in napredovalo ledvično popuščanje pospešujeta nastanek periferne arterijske bolezni. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo se periferna arterijska bolezen pojavlja dva do trikrat pogosteje, pri bolnikih, ki se zdravijo z dializo pa je vsaj desetkrat pogostejša, kot velja sicer.

Z znaki in brez

Čeprav pogosta, periferna arterijska bolezen v večini primerov bolnikom sprva ne povzroča težav. Okoli pet odstotkov bolnikov pestijo bolečine med hojo; pri 0,1 odstotku bolnikov je bolečina prisotna tudi med mirovanjem, zapora arterije pa lahko povzroči tudi odmrtje tkiva oziroma gangreno. Pri asimptomatski periferni arterijski bolezni bolniki v začetku nimajo težav. Ko se premer žile zmanjša za polovico, pa se začno oglašati znaki periferne arterijske bolezni. Značilni znaki so: bolečine v mečih ali stegnih;  krčevite bolečine v nogi, ki se stopnjujejo med telesno aktivnostjo; te se pojavljajo že po krajši hoji; bolnik občasno šepa, bolečina v nogi izgine že po kratkem počitku; pri napredovali bolezni se bolečine v nogi pojavljajo tudi v mirovanju; bolnik čuti šibkost v nogah; koža na nogah, predvsem stopalih, je hladnejša, tanjša in slabo poraščena, nohti pa so zadebeljeni; rane se slabo celijo; pojavijo se lahko razjede in gangrena; stopalni pulzi so slabo ali sploh netipni.

K zdravniku zaradi bolečih nog

Zelo pomembno je pravočasno odkrivanje periferne arterijske bolezni. Bolniki se pri zdravniku praviloma zglasijo zaradi bolečih nog. Bolečine opisujejo kot stiskajoče, krčevite, ki se stopnjujejo pri hoji in jenjajo  po kratkem počitku. Bolniki zaradi teh bolečin občasno tudi šepajo. Osnovni preiskavi sta tipanje arterijskih pulzov na stopalu in meritev gleženjskega  indeksa. Če so pulzi na stopalu dobro tipni, lahko zdravnik, kljub že prisotni zožitvi arterij, izključi napredovalo periferno arterijsko bolezen. Sicer pa velja, da tudi če bolnik v začetni fazi bolezni še nima težav, zdravnik pa sumi, da je prisotna periferna arterijska bolezen, ga bo napotil na preiskavo z Doplerjevim ultrazvokom ali na meritev gleženjskega indeksa. Gleženjski indeks je merjenje tlakov pretoka krvi na nogah in rokah. Če je pri ležečem bolniku izmerjeni tlak na nogah za deset in več odstotkov nižji kot na rokah, je diagnoza periferne arterijske bolezni potrjena.

 Zdravo življenje za preprečevanje srčno – žilnih zapletov

Zdravljenje periferne arterijske bolezni upočasni naravni potek bolezni, izboljša kakovost življenja  bolnikov, ohranja prizadete okončine in preprečuje srčno – žilne zaplete na drugih organih. Bolnike, ki imajo zapore arterij namreč najbolj ogrožata srčni infarkt in možganska kap. Smrt zaradi srčno-žilnih bolezni je pri bolnikih s periferno arterijsko boleznijo dva do trikrat pogostejša kot pri ljudeh brez te bolezni. Zato je zelo pomembno, da okvaro arterij odkrijejo čim prej in začnejo z zdravljenjem. To vključuje v prvi vrsti odpravo dejavnikov tveganja (takojšnje prenehanje s kajenjem, urejenost krvnega sladkorja pri bolnikih s sladkorno boleznijo, normalizacija krvnega tlaka in znižanje povišanih vrednosti krvnih maščob, znižanje telesne teže ter redna telesna dejavnost), zdravljenje z zdravili in, če so potrebni, kirurški posegi na žilah. Z redno telesno dejavnostjo, uravnoteženo prehrano in zdravim  načinom življenja lahko preprečimo aterosklerozo in slabšo prehodnost arterij spodnjih okončin  oziroma pri posameznikih z večjim tveganjem upočasnimo potek periferne arterijske bolezni.

Deli to stran