Ateroskleroza je napredujoča kronična vnetna bolezen, za katero so značilne spremembe v notranji plasti arterijske stene – intimi. Pri tej bolezni se pojavljajo značilne aterosklerotične lehe (plaki), ki so zgrajene predvsem iz mehke, s holesterolom bogate in z vnetnimi ter gladkomišičnimi celicami prežete sredice, ki je pokrita z vezivno kapico.
Aterosklerotične lehe se lahko s časom močno povečajo in mehansko zožijo premer žile, kar povzroči žilno stenozo, ki lahko ovira krvni pretok. Bolj nevarno je, če se te lehe razpočijo, kar hitro privede do zamašitve žile s krvnim strdkom (tromboza) in do poškodbe tkiva (nekroza) zaradi prekinjene oskrbe s kisikom na območju prehrane te žile, kar imenujemo tudi infarkt.
Po drugi strani pa lahko dolgotrajno vnetje pri aterosklerozi oslabi žilno steno in privede do njene balonaste razširitve, ki jo imenujemo anevrizma. Ta se lahko razpoči in povzroči krvavitev, ki je še posebej nevarna v možganskem žilju in v aorti. Ateroskleroza torej ni povezana le z nastankom bolezni koronarnega žilja, ki prehranjuje srce, in žilja možganov, temveč tudi denimo s periferno arterijsko boleznijo, ki največkrat prizadene arterije spodnjih udov in povzroča značilno intermitentno klavdikacijo (krčevito bolečino v mišicah, najpogosteje v mečih, ki se pojavlja med hojo in izgine med mirovanjem).
Vsa ta stanja, posebej velja zaradi svoje nevarnosti poudariti srčni infarkt in možgansko kap, pa zaobjema pojem srčno-žilnih bolezni, ki so v zahodnem svetu pri ljudeh še vedno najpomembnejši vzrok obolevnosti in smrtnosti.
Kaj je endotelijska disfunkcija?
V zadnjih letih vse več raziskav kaže, da je z nastankom ateroskleroze vzročno močno povezan pojav endotelijske disfunkcije (nepravilno delovanje endotelija). Endotelij je kontinuirana notranja plast žilne stene, ki je sestavljena iz samo 1 sloja endotelijskih celic. Njegova naloga je poleg vzpostavitve fizične bariere med krvjo in žilno steno tudi ohranjanje homeostaze (stanje, ko fiziološki procesi tečejo optimalno) v žilni steni.
V to kategorijo sodi regulacija različnih funkcij žilne stene in krvi, kot so uravnavanje žilnega premera, vnetnih procesov in oksidativnega stresa v žilni steni, regulacija strjevanja krvi (tromboza in agregacija) ter uravnavanje diferenciacije (specializacije) in migracije ostalih celic, kot so gladkomišične celice v žilni steni.
Pri normalni (fiziološki) funkciji endotelija se torej vzdržuje delikatno ravnovesje med vazodilatacijo in vazokonstrikcijo (razširjenimi in zoženimi krvnimi žilami), zaviranjem in spodbujanjem razmnoževanja in migracije gladkomišičnih celic v žilni steni, trombozo in fibrinolizo (strjevanje krvi v žilah in razgradnja krvnih strdkov), spodbujanjem in zaviranjem lepljenja trombocitov med seboj, izražanjem pro-vnetnih in protivnetnih površinskih molekul ter med večjo in manjšo prepustnostjo same endotelijske pregrade. Endotelij vse te kompleksne funkcije uravnava preko izločanja raznovrstnih molekul, kot so: dušikov oksid (NO) in prostaciklin (širjenje žil); endotelin-1, angiotenzin-2 in reaktivne kisikove zvrsti (zoženje žil); vWF in PAI-1 (nastajanje krvnih strdkov) ter tPA (razkroj krvnih strdkov).
Endotelijska disfunkcija tako nastane, ko se poruši ravnotežje pri uravnavanju žilnih funkcij. Zanjo je značilno predvsem pomanjkanje NO, procesi v žilni steni pa se nagnejo v smer vazokonstrikcije (zoženje žil), tromboze (nastanek krvnih strdkov), lepljenja trombocitov, vnetja, oksidativnega stresa in razmnoževanja gladkomišičnih celic v stenah žil. Vse navedene spremembe so po svoji naravi pro-aterogene in torej spodbujajo ter pospešujejo razvoj ateroskleroze in s tem srčno-žilnih obolenj.
Dejavniki tveganja za razvoj endotelijske disfunkcije
Nastanek endotelijske disfunkcije in posledično ateroskleroze lahko pojasnimo kot odgovor na poškodbo zaradi različnih škodljivih dejavnikov tveganja za nastanek srčno-žilnih obolenj. Med klasične in najpomembnejše dejavnike tveganja sodi metabolični sindrom, ki zaobjema sladkorno bolezen in hiperglikemijo (povišane vrednosti glukoze v krvi), inzulinsko rezistenco (neodzivnost na delovanje inzulina), debelost, arterijsko hipertenzijo (povišan krvni tlak) in dislipidemijo (nenormalnosti v sestavi in vsebnosti krvnih maščob). Ostali dejavniki, ki lahko škodljivo vplivajo na delovanje endotelija, so še visoka starost, kajenje, mehanični stres zaradi pretoka krvi, psihološki stres, toksini, virusi, imunske reakcije, kemoterapevtiki, …
Raziskave so dokazale, da lahko na pomembne dejavnike tveganja za razvoj endotelijske disfunkcije, in posledično ateroskleroze ter srčno-žilnih bolezni, vplivamo tudi sami. Zelo pomembno je, da čim prej prekinemo s kajenjem, saj je le-to odgovorno za 50 % vzrokov smrti pri kadilcih, ki bi jih lahko preprečili, polovica od slednjih so srčno-žilne bolezni. Škodljive so vse vrste kajenja, vključno s pasivnim, z njim povezana tveganja pa so odvisna tudi od prejete doze oz. od števila pokajenih cigaret. Obstajajo trdni dokazi, da so pozitivni učinki opazni že zelo kmalu po opustitvi kajenja, delujejo pa dolgoročno. Tako se denimo poveča preživetje pri pacientih, ki so po prebolelem srčnem infarktu opustili kajenje v primerjavi s pacienti, ki so še naprej kadili.
Osrednjega pomena za srčno-žilno zdravje je tudi zdrava prehrana, ki naj bi jo v čim večji meri opredeljevalo nadomeščanje nasičenih in trans-maščobnih kislin s polinenasičenimi maščobnimi kislinami, uživanje čim manjših količin soli (pod 5 g na dan) in čim več vlaknin, obilica sadja in zelenjave v vsakdanjem jedilniku, občasno uživanje rib in čim manj pitja alkoholnih pijač. Paziti je treba, da s hrano ne prekoračimo energijskega vnosa glede na telesne potrebe. Izjemnega pomena pri zmanjševanju tveganja za nastanek srčno-žilnih obolenj je tudi redna telesna aktivnost (predvsem aerobni trening), in sicer se za zdrave ljudi priporoča 2,5 – 5 ur zmerne oz. 1 – 2,5 ure intenzivne telesne aktivnosti na teden.
Zapostavljati ne gre niti škodljivega vpliva psihološkega stresa doma in na delovnem mestu, zato ga poskusimo zmanjšati v največji možni meri. Potrebna je tudi dobra kontrola arterijske hipertenzije (ciljne vrednosti krvnega tlaka pri zdravljenih hipertonikih so pod 140/90 mm Hg), kontrola sladkorne bolezni ali inzulinske rezistence (pomembno je znižanje koncentracije glukoze v krvi – normalna vrednost je pod 6,1 mmol/L na tešče) in zdravljenje dislipidemije (znižanje celokupne koncentracije holesterola v krvi na 5,2 mmol/L ali manj ter vzpostavitev optimalnega razmerja med HDL in LDL). Priporočene so redne kontrole pri osebnem zdravniku.
Avtor: Jure Bosanac
