O srčnem popuščanju (SP) na splošno
Srčno popuščanje je stanje, pri katerem srce ne more zagotoviti zadostnega minutnega volumna srca (MVS; volumen krvi, ki ga srce kot črpalka v 1 minuti požene po krvožilnem sistemu) glede na trenutne presnovne potrebe v organizmu oz. ga lahko zadosti le ob povečanih polnilnih tlakih ali pri povečani frekvenci utripanja.
Simptomatsko ali asimptomatsko kronično SP je prisotno pri 2 – 5 % populacije, delež pojavnosti SP pri starejših od 65 let pa presega 10% in je tako eden izmed vodilnih razlogov obolevnosti, hospitalizacije in umrljivosti pri starejših. Glede na značilnosti razvoja srčno popuščanje delimo na SP z ohranjenim iztisnim deležem (diastolično SP) in SP znižanim iztisnim deležem (sistolično SP). Pri prvem sam iztis krvi ni oviran, je pa prizadeta diastolična polnitev prekatov s krvjo, zaradi česar se posledično zmanjša minutni volumen srca.
Pri sistoličnem SP pa je oviran sam iztis (slabša črpalna sposobnost srčne mišice). Klinično SP opredeljujemo kot sindrom, ki sestoji iz simptomov in znakov, ki so posledica povišanih srčnih polnilnih tlakov in/ali nezadostne prekrvitve tkiv in organov. Ob popuščanju desnega srca najpogosteje opazimo napete vratne vene, otekline nog (edemi) in povečana jetra (hepatomegalija). Nasprotno pa ob popuščanju levega srca opažamo občutek oteženega dihanja (dispnejo) ob naporu ali celo v mirovanju in ortopnejo (občutek težkega dihanja se poslabša zlasti v ležečem položaju). Posledice zmanjšanega minutnega srčnega volumna so hitra utrujenost, spremenjena zavest, pogosto uriniranje ponoči in periferna cianoza (pomodrelost kože in sluznic).
Izbrani markerji pri srčnem popuščanju (SP): BNP, NT-proBNP in irisin
Znaki in simptomi SP so raznoliki in nespecifični s pestrim naborom diferencialnih diagnoz, kar pogosto odloži čas do postavitve diagnoze in začetka zdravljenja ter negativno vpliva na klinično prognozo bolezni. Odkritje biomarkerjev pri SP in njihova uveljavitev v diagnostiki sta spremenila obravnavo in izboljšala diagnostiko SP. Biomarkerji zaznamujejo patofiziološke procese nastanka in razvoja srčnega popuščanja (ishemija, vnetje in remodelacija srčne mišice). BNP (natriuretični peptid tipa B) in NT-proBNP (neaktivna fiziološko stabilnejša oblika) se sproščata iz prekatov pri povišanem polnilnem tlaku ob popuščanju srca in sta med najbolj znanimi markerji SP. Oba nastaneta iz prekurzorja – pro-BNP.
Nastajanje BNP pri zdravem posamezniku je minimalno in znaša okoli 10 pg/mL. Ker pa sta vrednosti BNP in NT-pro-BNP odvisni tudi od starosti in spola osebe (večje vrednosti so pri starejših in ženskah), funkcije ledvic (glomerulna filtracija), hitrosti nastajanja, ITM (indeks telesne teže), genetskih značilnosti osebe, tipa testa, variabilnosti med različnimi osebami in še nekaterih drugih spremenljivk, določanje referenčnih vrednosti lahko predstavlja težavo. Povišana vrednost BNP je visoko občutljiva za srčno popuščanje (nad 90 %), kar pomeni, da normalna vrednost z veliko verjetnostjo izključi prisotnost SP (velika negativna napovedna vrednost). Specifičnost BNP ocenjujejo na 55 – 80 %, kar pomeni, da je BNP v urgentnem okolju dober marker za izključevanje, a ne tudi za potrjevanje diagnoze srčnega popuščanja pri ljudeh.
Oba markerja sta lahko povečana pri boleznih srčne mišice in zaklopk, aritmijah (npr. atrijska fibrilacija), anemiji, kritičnih stanjih (npr. sepsa) in pljučnih boleznih (npr. pljučna embolija), zaradi česar nista specifična le za SP. Serumska koncentracija BNP korelira tudi s stadijem SP oz. vsaj z diastolično disfunkcijo, ki se pojavlja ob njem. Raziskave so odkrile linearno povezavo med tveganjem za smrt in koncentracijo BNP v krvi, izkazalo pa se je tudi, da dolgoročno zdravljenje SP (npr. z blokatorji receptorjev beta) vodi v znižanje krvne koncentracije natriuretičnih peptidov in do boljše prognoze pacientov (študija COPERNICUS). Sorodni so jima še nekateri drugi natriuretični peptidi, npr. ANP in urodilatatin, poleg teh pa je lahko uporaben biomarker SP tudi hs-CRP.
Miokard (srčna mišica) pa ima tudi endokrino (hormonsko) vlogo, saj izloča peptidne hormone – miokine. Nedavno odkriti miokin irisin so zadnje raziskave predstavile kot potencialni prognostični faktor pri različnih kardiovaskularnih boleznih. Irisin je peptidni hormon iz 112 aminokislin, ki kljub dokazanim povezavam med njegovimi koncentracijami v krvi in srčno-žilnimi obolenji še vedno nima pojasnjene fiziološke vloge. Izloča se iz skeletnih mišic po telesni vadbi in ima terapevtski potencial pri metabolnih boleznih, kot sta diabetes in debelost.
Nasprotno pa se v srčni mišici konstantno izloča v velikih količinah, tudi izven obdobja telesnega napora, kar kaže na njegovo pomembno vlogo v fiziologiji energijskega metabolizma srčno-mišičnih celic, verjetno pri metabolizmu maščob in energijski homeostazi. Zaradi tega bi irisin lahko ponujal povezavo med metabolizmom srčne mišice in srčnim popuščanjem. Številne raziskave potrjujejo, da so plazemske koncentracije NT-proBNP znatno višje pri pacientih s SP z zmanjšanim iztisnim deležem kot pri pacientih s SP z ohranjenim iztisnim deležem. Ravno nasprotno so raziskave pokazale, da so cirkulirajoče koncentracije irisina mnogo višje pri pacientih s SP z ohranjenim iztisnim deležem.
Višje koncentracije cirkulirajočega irisina so povezane tudi s povečano umrljivostjo pacientov s srčnim popuščanjem v 1. letu od postavitve diagnoze. S poglobljenim razumevanjem fiziološke vloge in mehanizmov irisina v srčni mišici ter z razširjenimi kliničnimi študijami bo irisin v prihodnosti verjetno razvijal svoj velik biomarkerski potencial pri obravnavanju srčnega popuščanja.
Avtor: Jure Bosanac
