Na voljo je več diagnostičnih metod in orodij za preverjanje zdravstvenega stanja ali zamašenih arterij ter drugih žil v človeškem telesu; številne med njimi niso omejene izključno na žilne bolezni, temveč se uporabljajo za splošno diagnostiko srčno-žilnih težav. To besedilo je omejeno na metode, ki so bolj usmerjene na žilne bolezni.
Poudariti je treba, da so poleg načina delovanja med njimi še druge pomembne razlike. Najpomembnejša, vsaj za bolnika, je njihova invazivnost oziroma neinvazivnost. Pri nekaterih metodah je potreben (fizičen) vstop v telo, kar je mogoče izvesti samo v specializiranih laboratorijih, medtem ko se druge, na primer preiskava ABI za PAB, izvajajo v splošnih zdravstvenih ustanovah.
Pregled diagnostičnih metod
- Telesni pregled. Zdravnik lahko s stetoskopom preveri, ali je v določenih arterijah prisoten šum, neobičajen zvok, ki ga povzroča turbulenten tok krvi zaradi obstrukcije (plaka pri aterosklerozi) v arteriji.
- Angiografija (arteriografija). Invaziven diagnostični postopek, pri katerem je treba prek katetra vnesti posebno barvilo (kontrastno sredstvo) v krvni obtok. Rentgensko slikanje izbranega dela (srčno-)žilnega sistema nato prikaže morebitne obstrukcije in zamašitve.
- Znotrajžilni ultrazvok. Postopek je podobno invaziven kot angiografija, vendar se od nje razlikuje po mehanizmu odkrivanja plakov in obstrukcij. Namesto kontrastnega sredstva se v žilo uvede zelo majhna ultrazvočna sonda, ki natančno prikaže plak. To je velika prednost v primerjavi z angiografijo, vendar širšo uporabo znotrajžilnega ultrazvoka omejujejo visoki stroški opreme.
- Merjenje gleženjskega (tlačnega) indeksa (ABI). Meritve krvnega tlaka v rokah in nogah se uporabijo pri izračunu gleženjskega indeksa, njegova vrednost pa kaže na PAB.
Od navedenih diagnostičnih metod je samo merjenje gleženjskega indeksa splošno uporabno pri obsežnejšem preventivnem presejanju posameznikov s tveganjem za CVD, saj je ta metoda najhitrejša, stroškovno učinkovita in zanesljivejša od telesnega pregleda s stetoskopom (pri katerem lahko pride do človeške napake). Vendar se tudi metode za merjenje gleženjskega indeksa med seboj razlikujejo.
Metode merjenja gleženjskega indeksa
- Dopplerska metoda. Bolnik leži na hrbtu, preiskovalec pa izmeri krvni tlak na obeh rokah in nogah z merilnikom krvnega tlaka in dopplersko sondo (pripomočkom, ki z ultrazvokom zazna pretok krvi po žilah). Ko so zbrani vsi podatki, preiskovalec ročno izračuna gleženjski indeks. Celotna preiskava lahko traja do 30 minut, opraviti pa jo mora posebej usposobljen preiskovalec (zdravnik ali medicinska sestra); pogosto se izvaja v specializiranih zdravstvenih ustanovah.
- Oscilometrična metoda (MESI ABPI MD®). Bolnik leži na hrbtu, preiskovalec pa na obe roki in eno nogo namesti tri napihljive manšete. Pripomoček MESI ABPI MD® nato samodejno opravi meritve in izračuna gleženjski indeks. Celoten postopek traja samo eno minuto, zanj ni potrebna nobena posebna priprava, opravi pa ga lahko skoraj kateri koli zdravstveni delavec (z minimalnim usposabljanjem). Zato ga vse pogosteje uporabljajo zdravniki v primarnem zdravstvu za preventivno presejanje PAB pri bolnikih v ambulantah splošne oziroma družinske medicine.
Gleženjski indeks je najboljši način odkrivanja PAB in posredno tudi tveganja za CVD. Ob vse pogostejši uporabi diagnostičnih pripomočkov, kakršen je MESI ABPI MD®, v zdravstvenih ustanovah po vsem svetu ima čedalje več ljudi možnost preveriti zdravstveno stanje svojega srčno-žilnega sistema. Samo s pravilno in pravočasno diagnostiko lahko uvedemo učinkovito preventivno zdravljenje ter preprečimo ali vsaj zmanjšamo resne težave.
Viri:
