Arterijska stena je zgrajena iz treh značilnih plasti: notranje plasti, ki je v stiku s krvjo (tunica intima), srednje mišične plasti (tunica media) in zunanje vezivne plasti (tunica adventitia). Na teh plasteh, posebej na notranji in srednji, se lahko zaradi različnih bolezenskih procesov začne nalagati kalcij – temu pojavu pravimo kalcifikacija žilne stene.
Kalcifikacija intime je pogosto povezana s kroničnim vnetnim procesom imenovanim ateroskleroza, pri katerem nastajajo v notranji žilni steni plaki oz. ateromi, ki se bočijo v lumen(svetlino) žile in jo ožijo. Če postanejo ateromi nestabilni, lahko počijo, kar privede do infarkta ali tromboze žile. Dolgo časa smo verjeli, da je ateroskleroza edina klinično pomembna oblika kalcifikacijske bolezni žil, a nedavne študije razkrivajo, da obstajajo še druge oblike.
Ena izmed njih je kalcifikacija medije oziroma Mönckebergova kalcificirajoča skleroza medije, za katero je značilno odlaganje kalcija po celotni srednji mišični plasti arterije. Postopno odlaganje povzroča nastanek kalcijevih plošč v steni arterij, kar poveča njihovo togost (arterije postanejo nestisljive), vendar za razliko od ateroskleroze ne vodi do omejevanja pretoka toka, saj obloge se ne širijo v svetlino arterije. Kalcifikacija medije je prisotna predvsem v aorti, večjih arterijah spodnjih okončin in v dojkah. Značilna je za ljudi po 50. letu in poteka pospešeno pri bolnikih s sladkorno boleznijo, kronično ledvično boleznijo in osteoporozo.
V preteklosti je bilo splošno sprejeto, da je kalcifikacija arterijske stene pasiven degenerativen proces, vendar novejše raziskave potrjujejo, da je postopek kalcifikacije aktiven in natančno uravnavan. Vodijo ga gladkomišične celice, v katerih se aktivirajo zanje neznačilni procesi. V normalnih pogojih gladke mišične celice aktivno preprečujejo kalcifikacijo v področju mišične plasti, z izločanjem inhibitorjev ekstraskeletnih kalcifikacij. S starostjo pa se v žilni steni začnejo pojavljati sledeče strukturne spremembe:
- fragmentacija in degeneracija elastina (strukturne beljakovine, ki prispeva k raztegljivosti žilne stene),
- povečanje količine kolagena (strukturna beljakovina, ki prispeva k togosti žilja),
- zadebelitev arterijske stene,
- kopičenje poškodb na gladko mišičnih celicah.
Poškodbe izzovejo preobrazbo gladkih mišičnih celic, ki zelo spominja na tvorjenje kostnine – na strukturne beljakovine (predvsem na poškodovan elastin) začnejo nalagati kalcij in fosfate. Poškodbe lahko med drugim povzroči povečan oksidativni stres, ki ga povezujemo s faktorji kot sta starost in diabetes. Podobno preobrazbo stimulirajo povišane koncentracije kalcija in v večji meri fosfatov, ki so značilne za kronično ledvično bolezen, saj so ledvice zadolžena za regulacijo mineralov v krvi.
Kalcifikacija medije in posledična žilna togost je pomemben napovedni dejavnik za povečano pojavnost srčno-žilnih obolenj in umrljivost. Nestisljive arterije predstavljajo nezaželeno izhodišče, saj povzročajo slabšo regulacijo prekrvavitve organov, povišan sistolični pritisk, motnje pretoka v fazi srčne relaksacije (diastoli) s hipertrofijo levega prekata. Nekatere raziskave tudi povezujejo Mönckebergovo kalcifikacijo z večjim tveganjem za razvoj ateroskleroze, saj povečana togost žilja vodi do povečanega stresa na žilno steno.
Kalcifikacija medije ima pomemben vpliv na diagnostiko periferne arterijske bolezni (PAB). Glavna karakteristika periferne arterijske bolezni je zmanjšana svetlina arterij, kar močno okrni prekrvavitev področja naprej od zožitve. Najpogosteje so za zožitev odgovorni aterosklerotični plaki. Zmanjšana preskrba tkiva s hranili in kisikom povzroča stiskajočo bolečino v nogah, ki se poslabša med telesno aktivnostjo, rane ki se slabše celijo, razjede na koži in propad tkiva. Za pravočasno ugotavljanje slabše prehodnosti arterij in s tem preprečevanje zgoraj opisanih zapletov, se pogosto uporablja meritev gleženjskega indeksa (ABI – ankle brachial index), pri kateri primerjamo arterijski tlak v zgornjih in spodnjih okončinah, ki naj bi bila v fizioloških pogojih približno enaka.
Normalno vrednost meritev gleženjskega indeksa je v območju med 0,9 in 1,3. Metoda je neinvazivna, zanesljiva in cenovno ugodna, vendar neuporabna v primeru nestisljivih arterij, ki preprečujejo natančno merjenje tlaka (vrednosti gleženjskega indeksa so prekomerno povišane – nad vrednost 1,3). Zelo ranljiva skupina za zaplete slabše prekrvavitve udov so zato bolniki s sladkorno boleznijo ali s kronično ledvično boleznijo, pri katerih je pogosto pospešeno nastajanje aterosklerotičnih oblog in kalcifikacija medije.
Kalcifikacija je precej manj pojavna v manjših arterijah, zato se v primeru nestisljivih arterij za diagnostiko periferne arterijske bolezni uporablja sorodna metoda: merjenje indeksa palec-nadlaket (TBI – toe brachial index), pri kateri primerjamo pritisk v arterijah v palcu s pritiskom v arterijah zgornjih okončinah. Za meritev uporabljamo manjše manšete, katere se namesti na oba nožna palca. Metoda prav tako predstavlja prijaznejšo alternativo v primeru prisotnosti kožnih razjed, ker omogoča dodatno lokacijo namestitve manšete.
Avtor: Matic Bergant
